Občinstvo knjižnega sejma spoznalo Gouncourtovo nagrajenko Marie NDiaye



[ad_1]

Hči Francozinje in Senegalca je za svoja dela poleg Goncourtove nagrade prejela tudi nagrado femina, nagrajena je bila tudi v Nemčiji in Švici. Z romanom Ladivine, ki ga je v slovenščino prevedla Katja Zakrajšek, en bila leta 2016 med kandidati za mednarodno Bookerjevo nagrado. V slovenščini sta dostopna še roman Rosie Carpe v prevodu Saše Jerele in dramsko delo Hilda, ki ga je v prevodu Suzane Koncut uprizorilo kranjsko gledališče.

Kot je povedala na pogovoru, en prvo knjigo objavila kot gimnazijka pri 17 letih, čeprav je odraščala v okolju, ki ni imelo odnosa do umetnosti. Mama iz revne kmečke družine je bila učiteljica naravoslovja v južnem predmestju Pariza, oče se je vrnil v Afriko, ko je bila še dojenček. Čeprav je pisala že prej, je tedaj imela občutek, da je knjiga dovolj dovršena, da jo je poslala trem založnikom, eden od njih pa jo je objavil. To make sure that you are not happy, do you know what we are doing? If you do not know, we'll help you know what to do with you.

Po besedah ​​povezovalca pogovora Luke Novaka so njeno literaturo skušali umestiti v gibanje temnopoltih pisateljev, kar pa je Marie NDiaye vztrajno zavračala. Za njena dela pogosto pravijo, da piše o drugem, o posmehu in o tujosti. Avtorica je pritrdila, da imajo njeni liki pogosto težavo, da se težko dobro počutijo v okoljih, v katerih živijo, in v svojih telesih, včasih se počutijo odmaknjeni. Sicer pa težko reče, da bi bila njena literatura "literatura drugega". "Če pišemo o drugem, lahko govorimo o katerikoli literaturi, saj avtorji redko pišejo o sebi," je dejala.

S predzadnjim romanom Ladivine je po mnenju recenzentov napisala trigeneracijsko zgodbo o ženskah, ki jih težijo duhovi preteklosti in vprašanja njihove resnične identitete, kar usodno zaznamuje njihova življenja. Novak ga je opredelil za Kafkovski roman, v katerem se dogajajo usodne stvari, popolnoma odtujene od stvarnosti. Pisateljica en Café uvrstila med vzornike in pojasnila, da je žlele uporabiti snov iz lastnih sanj, da bi v realnost "prenesla nekaj distance in morda prikazala njihovo pretresljivo plat, kjer se navadni junaki nahajajo v nadnaravnih stanjih". Želela je opisati občutek, ko se v resničnem življenju v nekem trenutku vprašamo, ali je to dejansko resnično.

Zadnji roman, La Cheffe, in charge of priznani založbi Gallimard, govori pa o kuharici, ki se ni šolala za ta poklic. Zanimala sta jo realistični prikaz dogajanja v kuhinji in duša, ki se popolnoma posveti umetnosti kuhanja. In the same way, it is not the same rada kuhala, romana po lastnih besedah ​​ne bi mogla napisati, v njem pa je izpostavila tudi, da obiskovalci restavracij praviloma ne vedo, kdo jim pripravlja hrano, za razliko od tistih, ki jim jo strežejo. Po njenih besedah ​​gre za "močno angažiranost, ki si zasluži hvaležnost strank".

Po pogovoru je avtorica podelila prvo Nodierevo nagrado za najboljši prevod iz francoščine, ki jo je v obliki denarne nagrade in bivanja v prevajalskem centru v Arlesu razpisal Francoski inštitut v Sloveniji. Po presoji žirije, v kateri so bili Aleš Berger, Katarina Marinčič in Primož Vitez, jo je prejela Suzana Koncut, sicer ne za prevod romana Marie NDiaye, temveč za prevod romana Kompas, ki ga je napisal poznavalec Bližnjega vzhoda Mathias Enard in zanj leta 2015 preyel Gouncortovo swallowed.

[ad_2]
Source link